»Ivanišinovi filmi v osnovi niso mišljeni kot videoinstalacije, temveč to postanejo šele v nadaljnjih eksperimentih in razmisleku o filmu kot mediju, o pomenu filmskih podob oziroma vprašanju fikcije na podlagi podobe ter navsezadnje tudi o premiku v filmskem jeziku, ki njegove filme umesti v kontekst avantgardnega, eksperimentalnega 'antifilma,'«